Nekoč je živela majhna punčka. Ime ji je bilo Anja. Nanjo je pazila babica. Babica je bila dobra in prijazna, v starih časih je bila učiteljica, zato je Anjo poučevala o različnih stvareh. Risale so in izdelovale snežinke iz papirja, včasih so šle na vrt in iz mokre prsti ustvarjale živalice. Anja je rasla, pri tem pa ni odnehala raziskovati neskončnih možnosti ustvarjanja novih in zanimivih stvari, ki jih ponuja svet ob vsakem novem koraku. Prvi pravi tečaj oblikovanja iz gline pa je obiskala že v njenem 5. letu. Anjina – moja čarobna pravljica se nadaljuje…
Torej – pisala bom o keramiki. Uvod ali začetek česarkoli novega je narediti najtežje. K svojemu uvodu sem posvetila kar nekaj časa, idejo o pravljici pa mi je podal moj prijatelj, ki sem ga spoznala na potovanju po Novi Zelandiji. K temu uvodu bi dodala še en prevod citata, katerega avtorja žal ne vem:
”Glina. Je dež, mrtvo listje, prah, vsi moji preminuli predniki. Kamen, ki je bil zmlet v pesek. Blato. Celoten krog življenja in smrti.”
S tem poskušam povedati, kaj glina predstavlja meni in razumejo me lahko vsi, ki jim v življenju neka stvar predstavlja nekaj podobnega, posebnega. S tem bi zaključila svojo uvodno besedo, enostavno, kakršen je tudi moj način pristopa do dela s keramiko in vseh ostalih stvari.